Poleg lopatice je gomoljasta zlatica ali žabinec prva iz tega velikega rodú, ki krasi spomladi s svojimi rumenimi cveti trate, travnike, pašnike, njivske meje itd. Že potem jo moreš spoznati; ako jo pa izdereš iz zemlje in si ogledaš podzemeljski del (spodi na levi), ne pride ti več iz spomina. Steblo namreč je spodi gomoljasto odebeljeno in poganja navzdol mnogo belkastih, vlaknatih korenin, navzgor pa votla, 15-32 centimetrov (6-12 palcev) visoka stebelca. Ta se razvejijo na rogovile in ležijo včasi tudi po tleh. Zelišče je močno kosmato in vsled tega je videti sivkasto.
Gomolj obdajajo široke nožnice pritlehnih listov, ki so podaljšane v žlebast recelj, na kterem sedi trojnata ali dvakrat-trojnata listna ploskev. Posamezni listki so nacepljeni na 3 nazobčane krpice. Stebelni listi imajo kratke reclje in precej ožje listke, ki včasi kar po nožnici stojijo. V vrhu so listi brez reclja.
Konec vej in vejic nahajamo velike rumene cvete. Čašica je porastena na spodnji strani z dolgimi kocinami; njeni lističi so približno od srede nazaj zavihani in zakrivajo recljev konec. To je najboljši vnanji znak, ki takoj ovadi našo rastlino. Venčevi lističi (spodi na desni) so včasi podolgasti, včasi okroglasti, vselej pa spredi zaokroženi, ob dnu zoženi. Gladke rožke (na levi zgoraj) so oborožene s kratkim kljunčkom.
Gomoljasta zlatica cvete od malega travna do malega srpana. Ne najdeš zlepa prostora, kjer bi se ne naselilo to zelišče. V lastnostih se ujema z mehurno zlatico (gl. sliko 34.), dá, trdi se celó. da je nevarnejša od nje. Kot posebnost moramo omeniti, da so nadzemeljski deli tedaj najmanj škodljivi, ko so se osuli s cvetjem, vlakna pa najbolj ostra, dokler se ne začnejo cveti odpirati. Gomolji so vsak čas strupeni.
Išči
?
?
?
